Leva v Srednjem vrhu in Krn

Sobotne skupne ture se zaradi drugih obveznosti nisem mogel udeležiti, a Krn me je vseeno mikal, zato sem se na turo odpravil nekaj ur prej. S parkinga se odpravim proti planini Leskovca in malo pred njo zavijem navzgor proti Desni grapi. Na vstopu vidim, da spodnji skok ni zalit, zato nadaljujem naprej proti Levi. Očitno pa sem gledal preveč pod noge in zgrešil vstop, a to sem opazil šele, ko se je grapa nad mano zaprla. Spustim se do odcepa v desno, a hitro ugotovim, da to še ni Leva. Kljub temu nadaljujem navzgor po vedno bolj strmih travah. Po dobrih 50m “travarjenja” le dosežem Levo, ki je razen dveh skokcev lepo narejena. Na izstopu zavijem desno na bližnji Mali vrh. Sledi prečenje Srednjega vrha med katerim občudujem rojstvo dneva. Na Pragu se pripravim in odsmučam pod severno steno Krna, kjer pa je bil sneg videti precej nepredelan. Obetavnejša je bila videti plaznica med rebri v desnem delu stene Batognice. In res, v strmejšem delu so cepini super grabili, položnejši del pa precej “mokast”, a počasi le pridem dovolj visoko, da lahko prečim v desno do Škrbine. Tu spet nataknem smučke, ki pa so zaradi precej trde podlage kmalu romale na nahrbtnik. Ob pol desetih sem na vrhu – sam. Pred trumami, ki se valijo navzgor s planine Kuhinja, bo vsaj še pol ure mir a se kljub temu počasi pripravim za spust. Zelo trdih je bilo le nekaj deset zgornjih metrov, niže pa ravno prav odpuščen sneg za uživaško vijuganje. Nekje na sredi plošče srečam Zlateta, Uroša in Manico, nato pa uživancija vse do 1150mnv. No ja, priznam, dvakrat sem se malo pregoljufal čez trave 🙂

Tisti, ki vas Krn mika pa le pohitite, snega tudi na plošči ne več prav veliko.