Uroševa grapa

S Francijem sva se včeraj potikala nad Vršičem. Po prvem zajebu, ko sem v megli zaril v neznano grapo ter s tem nenamerno zavedel še kar nekaj navez (sorry 🤪), sva naposled le našla pravi vstop v Uroševo grapo.

V grapi je precej nepredelanega snega. Prav tak je sneg tudi na vseh treh skokih, tako da se praskanju po skali ne izogneš. Čez prvi skok sva šla po desni, čez drugega po levi. Na štantu pod tretjim skokom – balvanom se naveževa. Snamem rukzak s smučmi in se po levi strani lotim previsnega kamina. Požlajena skala in nepredelan sneg ne nudita prav veliko opore. S pomočjo frenda tudi psiha malo zrase in nekako se le zbašem čez (v danih razmerah bi rekel da je M5). Sledi še mukotrpno vlačenje tovora – smuči in palice so se zatikale, da je bilo veselje. Kmalu prisopiha še kolega, ki pravi da je spodaj živo kot na avtobusni postaji. Čez balvan varujeva še mladega Jeseničana, nato pa nadaljujeva v levo navzgor po sitnem terenu. Na izstopu naju pozdravi močan jugo-zahodnik. Kljub temu potegneva do vrha, a Nad Šitom glava bo za danes čisto dovolj. Dereze in cepine zamenjava za smuči in palice, petnajst minut kasneje pa sva že pri avtu. Smuka zgoraj je bila dobra, spodaj pa bolj za silo.

Uroša nisva vidla, sva ga pa pogrešala 😎