Plezalni dopust v Paklenici
Klasika, oziroma sedaj je prišlo že v navado da se gre okoli prvega maja ter novembra v dobro znani kanjon Paklenice. To je pravzaprav “koncept” dopusta.
Letos se nas je nabralo 6 zanimivih osebkov. (Jaz, Polona Munh, Jan Pivk, Bine Rovtar, Tina Čuk in Andrej Čuk-po domače “zakonca Čuk). V petek 19.4, zgodaj zjutraj smo se odpravili na pot in se okoli 12h nastanili v prenočišču v Selinah. Po dobrem prigrizku suhih klobas, jajc in sira smo seveda takoj odšli proti kanjonu. Za Andreja in Tino je bilo to prvo srečanje s kanjonom. Mislim da sta bila vidno ganjena. Ps( mislim da je v Paklenici več nesreč ki se zgodijo pri hoji, kot pa pri plezanju, kajti vsi buljimo v stene, namesto pod noge 😆)
Torej… Popoldanski izplen prvega dneva:
Polona-Jan Pivk, Bine-Andrej (Centralni kamin5a/varianta na severno rebro 4c-180m)
Jan S.-Tina Čuk (Severno rebro 4b-180m?)
Zaključek smeri pri obeh je bil isti, cca 3ure smo porabili do vrha. Po besedah centralnih kaminarjev je bila smer lepa, sploh v zgornjem delu, le prvi cug je skop s svedri. Kar se tiče severnega rebra; izjemno privlačna zadnja dva raztežaja, ter prvi. Vmes pa khm khm… Vse pa tudi ne more biti perfektno in vsem pisano na kožo. Za Tino in Andreja je bila to prva večraztežajna smer in več kot dobro sta se odrezala(pa ni šlo za zavarovalniško goljufijo 🤣) Vsi smo bili zadovoljni in polni pričakovanj za naslednji dan. Zvečer smo se napokali z testeninami…pa tudi izotoničnemu napitku se ni prav nihče upiral. S seboj smo prinesli tri kitare in zvečer prepevali predvsem Iztoka Mlakarja.
Naslednji dan pa novi plani. Dan se je začel z budnico v obliki jazz/blues improviziranja ob pol7h. Oseba ki je prva vstala mi je namenila smrtonosen jutranji pogled 😆. Po zajtrku in kavi smo se počasi ampak res poočasi spokali proti stenam. Stup v Aniča Kuku…
Bine Rovtar/Tina Čuk, ter Jan Pivk/Andrej Čuk – Danaja 5b (100m)
Jaz/Polona Munh -Trik z izstopom po levi Tržiški 5a/b 125m?
Po pričevanjih naj bi uživali v Danaji. Pri abzajlu se je Pivku in Čuku zataknilo za 3m, ker sta imela 60m vrv. Pa so rešili zadevo čisto varno. Do konca dneva so potem plezali še krajše smeri v klancih.(zlizana skala, zaradi velike obleganosti)
No…pri nama pa je bila zadeva malo drugačna. Vsega skupaj 5 dodatnih navez. Čakanje in čakanje na sidriščih. Od tega večinoma Čehi. Nikamor se ni premaknilo. Pa se je zaplezal, pa sem in tja, pa en drug je visel celo večnost v zajedi. Kar čakajo, čakajo in nič se ne premakne. Sploh zoprno če te tišči scati, pa nimaš nikamor. Sama plezarija/smer pa zaenkrat najlepša do sedaj zame v Paklenici. V 3jem cugu sem zavil po pomoti na levo v Tržiško po zoprni prečki in na visečem sidrišču spet naletel na nasmejan češki parček. Pa spet ni šlo, da bi se olajšal, nobenega prostora namreč. Skrbelo me je kako bo Polona zlezla zoprno prečko, pa je po nekaj kletvicah mojstrsko in varno priplezala do štanta, sploh ker je prečka bila zoprna za drugega v navezi. Pohvale si je prislužila pravtako od Češke naveze ki je meditirala na neudobnem štantu. Čeha sta naju prosila če lahko zlezeva naprej in spotoma vpneva še njun štrik kakšno točko višje. To sem seveda storil zelo hitro in se na prvem mestu, kjer sem lahko stal olajšal. Odleglo je, kot še nikoli poprej. 😁 Nisem pa pomislil da lahko tok pomotoma zaide na štant, pa se to k sreči ni zgodilo. Sledil je izredno lep cug, odprtega plezanja po zajedi. Na vrhu smeri sva srečala Slovenca Primoža, ki je ravno uredil štrik za spust in nama ga velikodušno ponudil. Vsi smo se spustili po vrvi na drugo stran. Štrik se je seveda zataknil, zato je bilo potrebno še enkrat splezati in rešiti stvar. No pa vseeno…dobro uro kasneje smo s Primožem že pili pivo v vznožju. Povabila sva ga na pivo. Kul dečko. Namesto treh ur, sva porabila s Polono celo popoldne v smeri, zaradi velike gužve in čakanja.
Zvečer pa je skočil v pečico zajec, Bine pa je narezal suhomesnate dobrote(super je imeti v ekipi lovca, pa še kovač povrhu). Nežnejši spol pa si je privoščil šparglje z jajci. Debate so se razvlekle pozno v noč. Težke debate, ki mejijo na filozofijo. Vrhunec pa je bila okrogla miza o umetnosti. Ogledali smo si namreč gledališko predstavo na youtube(čudno/smešna predstava konceptualne umetnosti). Vsak s svojimi mnenji, kaj naj bi umetnost sploh bila in kaj naj ne bi bila. Od smeha so nas bolele trebušne mišice. Tudi to je Paklenica. 😁
Naslednji dan pa je imela odisejado druga ekipa. Spet smo malo bolj pozno štartali.
Jan Pivk/Andrej, Bine/Tina – Bračni smijer 5c.
Razen nekaj lepih cugov, naj bi bilo ostalo bolj pretikanje skozi grmovje. Smer naj bi imela okoli 8cugov. Več o njej pa bodo povedali udeleženci. Na tem mestu bi še posebej pohvalil Tino Čuk. Splezala je skoraj čisto brez problemov. Je zelo napredovala v relativno kratkem času. Isto velja za Andreja, ker je bolj privrženec plastike, v zadnjem času pa ga je začelo zanašati v pravo živo skalo. Vrnili so se zvečer, po malo daljšem sestopu skupaj z nemško dvojico. Vsi vidno evforični, kljub nezadovoljstvu z grmovjem. Pa vseeno “you cant always get what you want-Mick Jagger”. Tudi grmovje je sestavni del sten 😀.
Midva z Munhovo gospodično 😋 pa sva nekaj časa plezala kratke smeri, nekaj časa brodila po obali, se vrgla v mrzlo vodo in igrala remi. Nascala me je pri remiju, kljub temu da sem vodil z 2:0, ji je uspel veliki preobrat. Bravo! Kot finale lige prvakov izpred nekaj let (Bayern-Chelsea). Ampak takrat sem bil res poklapan 😆.
Naše druženje smo zaključili še z dvemi krajšimi smermi.
Jan Pivk/Andrej, Bine/Tina – Bora 4c 70m
Jaz/Polona – Cile 4b 75m.
Vsake lepe stvari je enkrat konec. Nazaj domov…v vsakdanji svet. Jaz sem nekje očitno nekaj slabega pojedel in sem imel še dodatno post/Paklenica odisejado. Pa pustimo sedaj to.
Bilo je lepo, dokler je trajalo. Pa naslednjič spet.
Kot pravim; žalosti nas da so trije dnevi šli dokaj hitro. Tudi to da nismo šli na obisk v kamp k ostali idrijski zasedbi. Pozno smo vstajali, pozno smo se vračali, seveda lačni. Vseeno “na čim več Paklenic, ter na nove zmage”
Ding Ding Ding, čofa čofa (interne narave)
Udeleženci: Jan Smolnikar, Andrej Čuk, Bine Rovtar, Polona Munh, Jan Pivk, Tina Čuk.
