Junior plezalni tabor

Naš klub je tudi letos zagrizel v organizacijo športno plezalnega tabora za naše nadobudneže. Spomladansko raziskovanje primerne destinacije je odkrilo kamp in plezališči ob Baškem jezeru v sosednji Avstriji, prvi razpis za otroke nad 10 let pa ni bil uspešen, saj se je večinoma ravno takrat namakala nekje v raznih morjih. Sledil je rezervni termin in zaradi poškodbe ene od prijavljenih je bila ekipa rahlo okrnjena. Jaz in Tina v vlogi starejših občanov in Maj, Ula, Urban, Rebeka in Dunja kot gonilna sila našega podmladka.

V petek popoldne se z nekoliko zamude le uspemo vsi zbrati v kampu Poglitsch, ki leži tik ob jezeru. Kamp je vzorno urejen, prirejen tudi za najmlajše. Krasijo ga negovane zelenice, mala obala jezera in prijazno osebje. Kot posebnost bi pa bila umirjenost, tišina takoj po prvem mraku in krepko založena stranišča s papirjem. Prav lahko bi si nadel slogan: »Trnulčkov kamp, v katerem nikoli ne zmanjka wc papirja«

Sobotno jutro nas pričaka z turobno sivino in obilo vlage v zraku, ter z glasbeno spremljavo grmenja. Odločitev ni bila težka. Jutranje dremanje se lahko še malo podaljša, postavi se strehico za jedilnico in po zajtrku so ob zvokih deževnih kapelj na voljo družabne namizne igre. Ravno dobro se ogrejemo z Enko in Oslom, ko radarska slika padavin pokaže eno suho luknjo in seveda jo izkoristimo za obisk plezališča. S kolesom se odpravimo k 6 km oddaljeni Škocjanski gori , kjer kljub mokri skali vseeno najdemo nekaj primernih smeri za našo dejavnost. Naučimo oziroma ponovimo varovalne in plezalne manevre, nato pa se poizkušamo v različnih smereh. Vmes sledi še mala feratica z brvjo in popoldneva je kmalu konec. Še kosilo in za večerjo obvezne palačinke , pa še malo kart in dan se je lepo zaključil.

Nedelja je nekoliko bolj suha, čeprav se med občasnimi sončnimi žarki mešajo tudi zvoki grmenja. Odpravimo se v plezališče Podklošter, ki je oddaljeno 17 km in nam vzame uro kolesarjenja po vzorno speljanih kolesarskih potkah. Plezališče je majhno ampak prikupno, zelo varno navrtano, pa so na sporedu tudi plezanja v vodstvu. Vseeno pa je bil najbolj zanimiv izziv smer z oceno 6a, ki je na koncu le popustil pred zagnanostjo starejše skupinice. Pozno popoldne se le odločimo, da bi bil že čas za kosilo in spet po uri kolesarjenja se že pečejo čevapčiči in perutničke, pa kuha riž. Tokrat kosilo in večerjo pravzaprav združimo in palačinke so zadnja dejavnost tega dne. Za kaj več je tokrat zmanjkalo moči.

Ponedeljek nam postreže z sončnim vremenom , ki ga seveda izkoristimo zopet za obisk plezališča. Še nekaj plezalnih problemov in učenje samostojnega spuščanja po vrvi, pa je bilo dopoldneva konec in sledilo je pospravljanje kampa. Seveda smo že vsi samostojni in nam gre to dobro od rok, pa tako ostane še čas za popoldansko namakanje v jezeru. Pod večer doživimo obisk staršev in lahko smo si le še zapeli: …in počil je lonec in letošnje pravljice je konec.

Boris Sedej

Ula: Bila sem v plezalnem taboru. Bilo je super. Hrana je bila zelo dobra (makaroni, različno meso, tortilja, fižolovka, palačinke…). Ko je deževalo smo imeli šotor v katerem smo jedli in se kartali. Trenerja Boris in Tina sta bila zelo prijazna. Všeč mi je bilo plezati v skali, ker ni tako lahkih smeri kot v telovadnici.

Rebeka: Na letošnjem plezalnem taboru, ki je potekal ob Baškem jezeru sem zelo uživala. Tri dni smo preživeli v čudoviti naravi. Plezali smo v enem izmed največjih plezališč na Avstrijskem-koroškem, ki me je popolnoma navdušil. Do plezališča pa smo se odpeljali kar s kolesom. Bivali smo v kampu v bližini jezera. V dobri družbi prijateljev in spremljevalcev, sem tako preživela nekaj čudovitih počitniških dni.

Dunja: plezalnega tabora sem se udeležila prvič. Najbolj mi je bila všeč ferata. Uspelo mi je preplezati tudi zahtevnost v steni do smeri 6a. Družba je bila fajn, zvečer smo kartali in pa dobra hrana. Drugo leto bom še šla in upam, da bomo šli se s kajaki po jezeru Faak am See.

Maj: Plezalnega tabora sem se udeležil prvič. Vse tri dni se nam je dogajalo na polno. Vse dni smo plezali, kolesarili in se igrali družabne igre. Najbolj mi je bilo všeč ko smo pekli palačinke in plezali po steni. Zvečer nas je obiskoval ježek. Na plezalnem taboru mi je bilo zelo všeč in se ga nameravam udeležiti tudi drugo leto.

Urban: Plezalni tabor mi je bil všeč zato, ker smo plezali v steni, kar je drugače, kot v dvorani. Pri tem smo se zabavali, pa tudi naučili novih tehnik plezanja. Zelo mi je bilo všeč tudi to, da smo bivali v kampu.