V deželi Rikole in Toblerone
Pred kratkim je postal naš klub bogatejši za dva »plasirja«, v katerem se bohoti precejšnje število v glavnem opremljenih smeri in ker se pač vsega ne sme verjeti na besedo, je bilo potrebno it preverit zapisane hvalnice. Tako s Tino čakava in čakava na ugodno vremensko luknjo in ko se ta v torek pokaže na obzorju, se zapakirava v minidom ter se odpraviva direkt na prelaz Furka. Po vmesnem obilnem italjanskem deževju naju tam pričakajo sveže zaplate snega ter večerne temperature okoli 0 stopinj. Seveda nad nulo, ker smo vseeno le sredi poletja.
Sredino sončno vreme naju nažene v kratke hlače in strumno se odpraviva iti iskati za začetek kako granitno petko v tamalem Furkahornu. Kljub dobrim namenom jo nisva našla. Sicer očarana nad opevajočim prelazom se vseeno spustiva nižje v dolino pod Grimselom, kjer si naslednje dni z ostalmi naključnimi mobilnimi prenočevalci udobno razdelimo številna parkirišča. Ta dolina se nama zelo dopade, saj se na obe strani dvigajo prikupne granitne stenice in se dostop šteje bolj v minutkah.
Za prvi stik s švicarskim granitom si izbereva Handegg in smer Quarzoiss ( 5c+, 160m), ki postreže z lepimi platkami. Ker je smer dokaj kratka, si potem privoščiva še Handeggverschneidung ( enake ocene, ampak le kdo si izmšlja taka imena? ), ki pa premore tudi nekoliko zajedic in poči. Lepa plezarija, le začetna travnato vlažna 4c skoraj hoče pokazati svoje zobe.
Že na dostopu na skali opaziva ime “Bleib Daheim, 6a/5c,5sl”, kar nama predstavlja cilj za naslednji dan. Seveda spet platke, ki se na koncu le malo postavijo pokonci. Je pa po 5ih raztežajih smeri konec, ampak opazva nedaleč stran spet ene svedre in zarijeva dalje ter dodava še 2 raztežaja sosednje smeri. Kasneje izveva, da je to 6b in da se tako nadaljuje do vrha, pa raje prišparava za naslednje leto.
Nemški par nama potem priporoči smer na nasprotnem bregu. Schwarzbrunnenfluh in Ds Traugottli ( (6a+, 240m). Na vstopu srečava dva prijazna švicarja, ki se pripeljeta dol. Nad petim raztežajem da je smer krušljiva in nevarna… sicer pa lepa. Onadva nista tvegala. Ker švicarji verjetno nimajo pojma, kaj je to krušljivost, se vseeno spraviva v smer. Po petem raztežaju sicer res izgledajo nekam odurne luskice, ampak videz vara in iz cele smeri nastane res odlična in dokaj strma plezarija. Le v zadnjih metrih nekako ne gre čez… si moram 1x pomagati z A0. In tudi opazim, da so ta del pozabili vpisati v podatke o smeri, je pa v skici: 2.p.o. (6b+). Ni kaj, so švicarji natančni in je treba tudi natančno prebrati še tako droben tisk.
Predzadnji dan naju zamika Chopper v Gelmerfluhu (6a+, 200m), ki ima tudi tisti »2.p.a (7a), ampak se s tem že kar sprijazniva. Dostop je kao kratek, ni pa hiter, saj lezeva čez gladke balvane, kanjonirava navzgor po brzicah pod snegom, tehničariva skozi zoprno gladke kamine in ko prideva do vstopa, se zasliši grmenje. Od nekje se pripodijo temni oblaki, ampak vseeno zarijeva v prvi raztežaj, ki postreže z odlično pokončno plezarijo. Vedno bližje grmenje in kaka debela kaplja naju pa prepriča, da tudi to smer prišparava za drugič. Dobra odločitev, saj se kasneje kar konkretno ulije z neba.
Epilog: Švica je bližje, kot se sliši na prvo besedo. Smeri vzorno opremljene in domačini prijazni. Celo do takih mobilnih potepuhov, kot sva bila midva oziroma nas je bilo kar nekaj iz vseh vetrov. In če te ne moti celodnevno hrumenje motorjev, gradbišč, žičnic in vlakov na vsakem koraku in če te ni strah »KWO-ja«, ki je na zunaj videti hujši aparat kot je bil ZK v Rusiji, potem je lahko obisk te dežele res prijetno doživetje. Ampak nekje pa le prekašamo švicarje. Pri nas je smetnjakov na pretek, tam jih podnevi iščeš z lučko. Je najbolje proizvest čimmanj smeti.