Paklenica 2021

16. 07. 202116. 07. 2021 Mojca

16. junija se nas je plemenu športnih plezalcev pridružilo 7 novih plezalcev pripravnikov. Zdi se mi, da smo kar zanimiva druščina. Kljub temu, da si po letih nismo vsi tako blizu, smo se precej dobro ujeli.

Menda je že kar tradicija, da se zaključek tečaja potrdi v “plezalni Meki” – v Paklenici. Tudi naša skupina se je, sicer v malo okrnjeni zasedbi (5 od 7), podala novim plezalnim dogodivščinam naproti. Zaradi različnih obveznosti smo se na pot odpravili v dveh skupinah. Prva skupina, v kateri so bili Boris, Špela, Blaž M. in Matej, so se na pot odpravili v četrtek 17.6. in brez večjih zastojev v večernih urah prispeli na cilj.

V petek zjutraj so se po zgodnjem zajtrku odpravili svojemu prvemu večraztežajnemu izzivu naproti. Prva se je na seznamu uspešno preplezanih smeri znašla Danaja. Po sestopu je sledila osvežitev v vabljivem tolmunu. Po mnenju večine je bila izkušnja celo preveč osvežilna in so le opazovali Borisa pri namakanju v hladni vodi.

V petek 18.6. popoldne smo se na pot odpravili še ostali – najprej Blaž B. in Mark B., kmalu za njima pa še Mojca in Marko Š. Vsi smo brez zastojev v večernih urah prispeli v kamp Anića Kuk in se pridružili ekipi pri večernem pivu.

V soboto si je prva skupina tečajnikov privoščila malo daljši spanec, Mojca, Marko in Boris pa smo se okrog 7h odpravili proti najini prvi večraztežajni smeri.
Moram priznati, da me je podvig, ki nas je čakal, zelo skrbel. V želodcu me je pošteno tiščalo od tesnobe. Imam namreč strah pred višino, ki ga poskušam s plezanjem zmanjšati. Žal pa je le-ta v trenutkih pod steno v vsej svoji veličini planil na svetlo, tako da skoraj nisem hotela v steno. Zahvaljujoč Borisovim in Markovim psihološko-prepričevalnim sposobnostim sem se le nekako opogumila in se z njima podala v steno. Na srečo se je izkazalo, da je bil začetek zame najtežji del. Ob vrnitvi k vznožju stene sem bila najbrž najsrečnejša in najbolj zadovoljna oseba v širši okolici.

Tudi naju je Boris peljal do prelepih tolmunov in z veseljem smo se v enem vsi trije osvežili, saj je do takrat sonce že pošteno razbelilo skale okrog nas.

Popoldan so šli nekateri preveriti, če je morje še slano, okrog 6h pa smo se Boris, Špela in Mojca podali še na eno večraztežajno smer. S Špelo sva bili navdušeni nad razgledom na morje, ki se nam je odprl na vrhu.

V nedeljo so se Matej, Marko Š., Blaž M. in Boris podali na svojo drugo večraztežajno plezanje, Špela, Mojca, Blaž B. in Mark B. pa smo se v kanjonu lotili kratkih in lažjih smeri. S Špelo sva bili očitno še vedno utrujeni od prejšnjega dne in nekako nisva imeli prave vneme za plezanje. Bolj naju je privlačilo pivo v bližnjem baru, tako da sva po parih urah podlegli skušnjavi in za ta dan zaključili s plezanjem. Čez nekaj časa sta se nama pridružila tudi Blaž B. in Mark B., ki sta popoldne planirala povratek domov. Preostali fantje so se v kamp vrnili precej pozno. Vsi smo prijetno utrujeni večer zaključili nekoliko bolj zgodaj.

V ponedeljek zjutraj smo se še zadnjič podali v kanjon, kjer smo preplezali več kratkih smeri in se v času kosila vrnili v kamp. Boris, Špela, Blaž M. in Matej so spakirali svoje stvari, nato pa smo se ob kavi v “must go” restoranu Dinko poslovili. Mojca in Marko Š. sva namreč kamp zapustila šele v torek zjutraj in se podala proti Splitu in novim dogodivščinam naproti.

Ko smo tako sedeli ob kavi, mislim, da smo bili vsi zelo zadovoljni z našim plezalnim taborom. Meni osebno se je resnično zdel super. Upam, da se bomo vsi skupaj še kdaj srečali na kakem podobnem dogodku.
Ob tej priliki bi se rada zahvalila Borisu za ves trud in energijo, ki jo je vložil v svoje delo in v nas. Očitno je bilo, da je s srcem pri stvari in da ne izpolnjuje zgolj svojih dolžnosti.

Seznam preplezanih smeri: