Tamar trilogija
Včeraj (v ponedeljek 2.2.) sva z Domenhom s turnimi smučmi dostopila v Tamar in splezala tri slapove. Bila sva med prvimi, ena naveza je plezala že visoko v Slapu nad votlino, tako da se za začetek lotiva Centralnega slapu (WI4, 120m), menjaje ga splezava v dveh raztežajih, ker se odločiva za sestop, ne za abzajl, na sicer narejenem abalakovem ( za kar se je odločila naveza za nama). Nato se na sestopu lotiva Desnega slapu (WI4, 60m), najstrmejši od vseh 3., s katerim opraviva v enem raztežaju, seveda brez težav, ker je od predhodnikov dobro “naštapnan” … praktično samo haklanje. Spet sestopiva, za konec pa še v Slap nad votlino (WI3, 90m) . Sedaj opaziva, da so na dan tega ponedeljka za nama prišle še vsaj 4 naveze, od tega 2 francoski. Kljub temu smo se lepo razporedili in nikjer ni bilo gužve. Z enojcem v enem raztežaju 75m opraviva še s tem slapom in z dvema abzajloma nazaj na tla, spodnji del slapa je že bolj podoben slushie snegu, kakor ledu, vendar še vedno omogoča plezanje brez težav. Pozdraviva še navezo, ki se vzpenja in jo mahneva nazaj proti smučem. Razmišljava še o sveči, vendar se jasno vidi, da je iz desne strani že povsem odstopila, tako da misel opustiva. Preobujeva se nazaj v pancarje in smuk nazaj čez Tamar do avta (no, ni šlo tako enostavno, z vso težko robo je po ravninah in hribčkih treba precej porivat). Še na analizo ture k Zelencem in potem direkt na popoldanski šiht.
Povzetek sledi tak, da so temperature bile res sanjske za plezanje … ni zeblo, led je bil lepo mehak in zaupanja vreden, zaradi predhodnikov (štapn in hukov) pa verjetno marsikateri gib precej drugačen in lažji, hvala tudi za to.
