Montaž, Kugy-Horn, IV, 550m višine in 2000m dolžine

Ja,  se še spominjam  na mlade dni, ko sem bil še zelenokljuni mladenič, ko sem splezal nekaj šestic in sem mislil, da se svet vrti okoli moje riti. Nekaj sem celo bral o Kugyju in njemu podobnih tičih, a sem si vedno mislil, da so bili ti možje neki romantični zaljubljenci v gore, ki so najeli nekaj odbitih trentarskih raubšicev  in švis na izlet v gore.

Slika pa se je popolnoma spremenila, ko smo šli plezat Kugy- Hornovo smer v Montaž in smo šli po njihovih stopinjah, ki so stare več kot stoletje. Saj po opisih, sama  smer ni nič posebnega III-IV, edino dolžina izstopa 2000 m.

Ko gledaš iz doline Zajzere v Montaž-“mogočno  trdnjavo”, vidiš da stvaritelj ni varčeval na materialih. Ustvaril je labirint sten, stolpov in  polic. Res je bil to dan za umetnike.  Ko vstopiš v steno, prideš kaj kmalu do Zmajevega grebena.  Tu se ti odpre neverjeten sistem polic, ki te popeljejo tako rekoč čez celo ostenje naše trdnjave. Za vsakim novim vogalom imaš čeljust malo nižje, vsakič  te presenetijo neverjetni prehodi, prepadne stene, ki se končajo nekje spodaj v dolini Dunje. Vse skupaj je res veličastno. Višek presenečenj pa je na koncu polic. Tu se pnejo v nebo več stometrske  vertikalne stene. Prehoda zlepa ne uzreš. Organi se ti povesijo, ko korakaš proti tej zagonetki. A glej ga vraga , zopet so ti kleni možje našli prehod, ki te popelje po zlizanih grapah visoko gor na vrh stene.

In kaj naj porečem danes o teh vrlih možeh. To so bili možje, ki so imeli jajca. Možje,  ki jih je gnala neustavljiva želja po odkrivanju novih smeri in novih gora. To so  bili plezalci z dušo in telesom, zato kapo dol pred njimi. In upam, da jih je brodnik popeljal v najlepša gorska kraljestva v onostranstvu.

Zlate Gantar