Tabor perspektivcev KA v Dolomitih

Pretekli dober teden (5. – 14.7), smo jaz in Aleš Lapajne (PKI) ter Jaka Pagon (AO Cerkno), obiskali Dolomite v sklopu tabora KA PZS.

Ker bo več o akciji objavljeno v poročilu akcije na spletni strani KA PZS, tu pristavim samo svoj doživljajski lonček.

Suhoparni podatki o vzponih večinoma nikogar zares ne zanimajo, samo navedem, kaj se je plezalo:

• Tofana, Constantini-Ghedina, 540 m, VI- (jaz in Rok Bernot, AO Pot)
• Cima Piccola, Rumeni raz 350 m, VI+ (jaz in Rok Bernot, Jaka Pagon)
• Cima Piccolissima, Cassinova smer 350m, VII- (jaz in Rok Bernot, Jaka Pagon)
• Sella Towers, Via ji tl uet 140+60 m, VI+ (jaz in Matic Dolinšek, AOŽ)
• Marmolada, Don Kihot, 800m, VI+ (jaz in Rok Bernot, Jaka Pagon)
• Drugi stolp Sella, Leila, 250 m, VI- (jaz in Aleš Lapajne, Jaka Pagon)

Svojemu doživljanju tabora pa vseeno lahko namenim malo več besed. Prijavila sem se bolj za šalo kot zares, s to obrtjo se bolj resno bavim šele par mesecev :/ Na moje presenečenje sem bila sprejeta, za kar sem izredno hvaležna PZS in organizatorjema tabora. Če sem čisto iskrena, me je skrbelo pomanjkanje izkušenj, vendar sem imela to srečo, da sem vedno padla v navezo z bolj izkušenimi fanti ;). Skrbi ni bilo več, le še uživaška plezarija in osvajanje sanjskih sten, spoznavanje noro dobrih ljudi, perspektivcev, druženje in mnogo smeha ter sproščenosti. Tabor lahko opišem le s superlativi; dal mi je novega zagona za plezanje, trening ter napredovanje.

Tabor smo neuradno začeli v petek v Cortini, naslednji dan pa izkoristili za plezanje v steni Tofane di Rozes. Smer Constantini Ghedina je čudovita, težavnost ravno prava za prvi dan plezanja, najlepša pa je izpostavljena prečka, ki sva jo plezala v megli, kot da bi plezal po nekakšni nebeški lestvi. Kljub nekaj zaplatam snega smo bili že “prezgodaj” nazaj v bazi, razlog je bila naša spočitost, tek ter dričanje po kamenju, energije je bilo toliko, da nismo vedeli kam z njo, pa zvečer šibnemo še na predavanje Tommya Caldwella 🙂 No, z dnevi je energija seveda pričela upadati, normalno in povsem človeško, čeprav smo se s tem težko sprijaznili. Naslednji dan je scalo, pa smo se že bili primorani regenerirati, ah kje, delali smo plane, kako bomo nadoknadili zamujeno in v naslednjem dnevu sta padli kar dve klasiki Rumeni raz in še Cassin (Picolissima). Spustov po vrvi po mokrih grapah pa toliko, da so štriki smrdeli po gnilobi in skurjenosti, prav tako tudi mi, ko smo se, začuda niti ne tako pozno, vrnili v bazo.  Kljub temu, da smo bili naveza treh, smo bili ekspresno hitri, trije na štantu pa je bolje kot dva, v Cimah smo naredili pravo žurko, dobri vajbi po celi steni, gotovo sta jih čutila še Šveda, ki sta prav ležerno nekaj mečkala pred nami. Malo že utrujeni naslednjega dne zaplezamo v stolpe Selle, z Dolijem naju preseneti težek detajl, poln krša, verjetno sva prva, ki sva si letos izbrala to smer. Tudi tega premagava, nato pa že skurjeni martinčkamo na pijači in planiramo restič naslednjega dne. Restič pa tak, ne moremo mirovati niti minute, pospravimo tabor, vožnja iz Cortine do Canazeia, postavimo tabor, napakiramo in pot pod noge do koče pod J. stranjo Marmolade. Naslednjega dne nas čaka pomemben dan, plezanje v Marmoladi, mejnik na plezalni poti vsakega alpinista, če ne drugega zaradi mogočnosti in prostranosti stene. Naveza treh še sredi noči dostopimo, splezamo dva dobra raztežaja III, pa se nam zdi kar težko za oceno, nakar zagledamo v prvi dnevni svetlobi svoje prijatelje na sosednjem stolpu. Ja nič, abzajl dol, malo v prečko, ponovi vajo, nekaj čakanja na kolege (vsi smo se zapodili v isto smer, kakopak), uživancija po kompaktni skali, platkah, monotih in šalčkah, nekaj drame v previsni petici + pa že stojimo na vrhu smeri nekaj čez 13 uro. Kako se nam je smejalo na obrazih, ko smo ugotovili, da nam ni treba sestopati peš, pač pa se lahko dol odpeljemo z gondolo in to še niti pod razno ne z zadnjo! Skoraj malce prezgodaj smo bili nazaj v taboru glede na naš cilj tega dne, mogoče je moji mentalni pripravljenosti na dolžino smeri botrovalo tudi to, da sva teden prej z Jakom bila v Direktni v Špiku. Naslednjega dne, če sem iskrena, na mojo veliko srečo, DEŽUJE 😀 Pa izležavamo in se sprehajamo po mestu, šopingiramo in kljub kislim mišicam naredimo plan za !dve! smeri v naslednjem dnevu. Seveda naša iztrošena telesca prenesejo le eno (Via Leila z algasto sluzastim detajlom po dežju), potem pa radler, sladoled, pica, v glavnem prekladamo se po oštarijah 😀 Naslednjega dne sledi pospravljanje in mahanje v slovo :(, nostalgija po Dolomitih me zagrabi takoj, ko se usedem v avto. Glava bi zelo zelo rada, telo pa noče, zato Rok in Jaka zategneta še M. Speciale v skoraj rekordnem času, preostanki udov mojega telesa pa zaspijo v avtu. Komaj se dvakrat obrnem, sta fanta nazaj. Privoščimo si še pikniček ob Misurini, čez nekaj ur pa smo že nazaj v Sloveniji.

Sama pozitiva, kakovostno plezanje, viški energije, prijateljstva, preizkušanje limitov telesa in zdravja, šale, smeh in čudovite špice Dolomitov, ožarjene v soncu, v kontrastu s plavim nebom (za katerega Italijani bojda pravijo, da obstaja le v Dolomitih). Več besed nimam.

P.S. Zapis zamuja par dni, saj po taboru časa za počitek ni bilo, pač pa 2x na vrh Očaka Slovenije in šele nato sestavljanje preostankov mišičnih celic v poltransu. Danes sem že nazaj celota in če koga zanima, spet pičim pod stene 🙂