Pakla na instant način
Prejšnji vikend (20.-23.9) me je doletel nenačrtovan vikend plezarije, ki sem gam prav iskreno, po zelo delavni poletni sezoni in plezalnem premoru, pošteno potrebovala. Naš Boris Sedej je v procesu vplezavanja iskal soplezalca za Paklo, jaz pa sem zaradi študentsko prostega septembra in konca sezone lahko privolila poznemu povabilu. V petek v pošihtnem času sva štartala, tradicionalna Jadranka s kavico in pico v Senju, le da sem tokrat vozila jaz … pa ni bilo tako slabo. Ob alpinističnah debatah vožnja hitro mine in že sva v kampu Popo. Naslednji dan izbereva po oceni nekoliko lažjo smer, da preveriva svoje plezalno stanje. Splezava smer Trik, 5a+, 125m (pa se nama morda zaradi neuplezanosti morda na splošno zdi kar težka za oceno) pa vidiva, da imava še energije in podaljšava v Brid za veliki ćekič, 5b+,150m. Luštno, smer pa ravno prav za prvi dan. Boris pokaže pogum in se skopa v morju, jaz pa se tokrat temu dejanju izjemoma odpovem. Naslednji dan se odločiva, da sva pripravljena za nekaj malce težjega kot prejšnji dan in greva v Boro, 6a, 250m. Smer očara s čudovitim detajlom bolj plataste narave, ki se mi sploh ni zdel težek, v primerjavi s plezanjem v Triku. Tudi ta smer ravno prav za nedeljsko plezarijo. Zmaževa vsak svojo pico, potem pa se nama začne spati in odhod domov odloživa na ponedeljkovo jutro, študenti in penzionisti lahko 🙂 Ob 12h sva zaradi popoldanskih obveznosti že nazaj v Idriji, pod streho pa imava 500m plezarije in eno Paklo na hitrco. No, pa se ne povezujemo le medferajnovsko pač pa tudi medgeneracijsko :D.
