Krk – Portafortuna

Na letošnjem občnem zboru je bila ena izmed tem tudi organizacija več izletov – tako da je bil ta zadnji izlet nekako uvod v to.

Destinacija je bila tokrat Fuerteventura – čak ne – Portafortuna na Krku. Plan popolnoma sproščen, vse bolj okvirno. Štart? Kakor komu paše. Eni smo si vzeli bolj na komot, drugi bolj resni pa so odrinili bolj zgodaj.

Po dveh urah in pol smo mimo Punata prispeli na parkirišče plezališča, od katerega smo imeli kratek vzpon, in kaj kmalu so se nam prikazale lepe razčlenjene skale. Na levi strani sem ocenil, da bo za bolj »ta resne«, na desni strani pa bo kaj tudi za navadne smrtnike.

Za plezanje je to res odličen čas – ravno prav toplo. Sam sem večinoma plezal petice, ki so imele podobno temo – bolj položno – zaupaj nogam in gre.

Ob malici sem ugotovil, da mortadela v sendvičih ni všeč samo meni, ampak tudi kupu mravelj, ki so našle pot v moj nahrbtnik. Eh, proteini so proteini.

Proti koncu dneva, ko sem malo bolj zaupal sebi in svojim prstom, sem poskusil še neko 6a, ki pa je že bila bolj taka, kot se mi zdi, da smo jih vajeni v naših plezališčih – malo bolj na roke.

Ko se je sonce skrilo za steno, je temperatura kar hitro padla – jopa ni bila odveč. Po še nekaj preplezanih smereh smo se tudi mi odločili, da je čas, da krenemo nazaj proti Punatu v kamp Pila (ki se je dan prej šele odprl). Kmalu je zadišalo po omaki za makarone, saj je duo Zlate–Sašo že začel s pripravo večerje, skupaj pa smo še zaključili. Makarone pa res lahko jem kadar je.

Kasneje zvečer smo se vsi skupaj dobili v kampu (nekateri so bili tudi v apartmajih). Ista naveza kot prej je skrbela za palačinke z Nutello in domačo češpljevo marmelado, ostali pa smo malo kramljali.

Po relativno hladni noči, jajcih za zajtrk (u kere je nuotr stuopu prasc), smo bili pripravljeni za ponovni obisk istega plezališča – po pripovedih ostalih naj bi bile Belove stene nekoliko slabše.

Včerajšnje izkušnje so me izučile – tokrat sem mravlje prehitel in potem takoj v skalo. Nič pretresljivega, več ali manj ponovitev prejšnjega dneva z nekaj več izkušnjami. Blaž je še napeljal in svetoval v eni težji smeri, na kateri so se lahko vsi, ki so želeli, preizkusili.

Ko se je sonce zopet skrilo za plezališče, smo se odločili, da gremo skupaj še na eno pijačo – ledeno kavo, ki nam je pomagala, da smo ostali malo bolj budni na poti.

Napisal: Andrej Čuk