Prvi maj po bolgarsko

Kot vsako leto se za prvomajske počitnice tud letos karavane nasmejanih plezalcev začnejo seliti v razne plezalske meke. Eni na vzhod, drugi na zahod, sem in tja se pa najdejo tudi kaki čudaki, ki najbolj znane destinacije zgrešijo in jih odnese daleč proč. Celo tja do prijazne Bolgarije.

Kljub oddanemu vabilu se neka »bolgarska Vratza« le ne sliši tako fensi, da bi se nas nabralo kaj več kot ena naveza. Pa sva si z Romano rekla »piš me uh« in sva jo ucvrla balkanskim dogodivščinam nasproti.

Po 11 urah vožnje, ki je seveda  potekala po asfaltnih (avto)cestah se v sredo zvečer nariševa pred Turističnim uradom, z upanjem, da bova lahko kupila plezalni vodniček. Seveda je bilo to upanje le hec, ki se je nadaljeval tudi v četrtek dopoldne. Vodnička ni bilo za dobit, iskalo ga je že skorajda pol prebivalcev Vratc, na koncu se pa le najde en motorist, ki naju med primeži, viličarji, švasaparati odpelje do prave klajmberske trgovinice in vodniček je bil najin.

Srečava se še z Mihom in Neli, ki sta nama pohvalila lepo navrtano  smer  Bezengi (-VI, 160 m ),  ki pa naju je zvabila v levo varianto, sprobat, kaka je pa –VII.  Precej pretirana ocena naju je po abzajlu odnesla še v sosednjo  smer Wind in the hair ( -VII, 115m), ki pa je nama dala lepo dihat. Lepa zadevščina, ki pa je na trenutke nekoliko skopa z svedrovci.

Naslednji dan sva bila pripravljena na »bigwall«.  Vinkelite ( VI+, 380m) se nama je zdela ravno pravšnja. Čezen je speljana tudi nekakšna »abzajlpista«, pa je 6 od 9ih štantov navrtanih, ostalo pa seveda dobra stara klasika. Čez tiste šestke nisva ravno padla, kot tudi ne čez trojke. Plezarija  kljub zelenjavi zelo lepa, moti le to, da se klini največkrat skrivajo v zelenju.  Sem in tja vmes dodam tudi kakega prijatelja in ko uporabim tanovega camalota, vprašam Romano:« Saj si ga dobila ven?«

»Koga?«

»Ja frenda vendar, sem ga za vsak slučaj vtaknil za boljši občutek med tistimi starimi klini«

»3 si vtaknil, ne le enega!«

»Uh, a tolk me je bilo strah?«

»Saj ti skoz pravim, da si tk ena mevža«

Nekako v tem stilu naju navpične in previsne poke pripeljejo na gredino, kjer naju čaka tako oduren žlambor, da niti gledati ne marava vanj. K sreči ga je samo za pol raztežaja in kmalu za tem sva na vrhu.  Kljub nizki oceni se nama je zdela smer kar konkretna in stisk rok izraža pristno veselje.

Vreme se je nato pokvarilo, pa skupaj z Neli in Mihom obiščemo še 120 km oddaljeno »dvoočesno« jamo »Prohodna«, kjer so imeli ravno eno tekmu v žumarjenju. Vseeno smo pa uspeli potipati za nas precej težke smeri in se zadovoljni vrnili v Vratza. Žal se tudi naslednji dan vreme ni izboljšalo, pa so bile počitnice za en dan skrajšane.

Vsekakor, v Vratcih se da temeljito naplezati, smeri so lepe, nekaj navrtanih, nekaj ( tudi resnih)  klasik, ocene po večini za naše navade nizke,  svedrovci občasno kdaj tudi precej narazen, cene hrane in pijače polovične, folk izjemno prijazen …

Dodaj odgovor