Dabarski kukovi

Za vikend so zopet v igri severni sosedje, ampak njihovi vremenoslovci tokrat ne poznajo šale. Grem pregledati k južnim sosedom, kjer pa ni slabo. Pa dam predlog: naredimo na hitro tečajniški tabor v paklenici? Ni šlo skozi, slabo vreme, premalo časa za priprave itd. Naveličan raznih pregovarjanj pokličem Romano:

»Bi šla v Paklo? Čeprav pravijo, da bo slabo vreme?«

»Ka pa baba ve, kaj je slabo vreme. Pejva raje v Dabrce«

Impulzi so dragi, pogovor končan, vse zmenjeno.  V soboto dopoldne jih pogledava od blizu. Lepa pokrajina, krasni »kukovi«, bi bilo pa še boljše, če bi bili vsaj enkrat višji. Pozna se, da je bil pred kratkim dež, pa je precej mokrih lis.  Izbereva eno bolj suhih, Via Manuelo ( 6b, 145m), kjer se vseeno ne izogneva pranju prstov v skodelicah vode. Zvečer skupaj z Gašperjem in Petro opazujemo nočni sestop zagrebške šole, ki se je po vsej verjetnosti brez problemov končal. Tudi tako se pišejo zgodbe.

Nedelja nas objame z povsem jasnim nebom in prijetnimi temperaturami. Zloživa se v Ma Jo ( 6a, 150m ). Bi rekel, luštno, ampak nič posebnega. Imava pa dovolj Rujčinega kuka, pa se popoldne spraviva v Bačič kuk. Tam v senci kraljuje smer Eol ( 6b+, 170m), za katero pravijo, da je lepa in ker na besedo ravno vsega ne verjameva, greva pogledat. Svedrovci so že precej rjavi, ploščice » od ribic«, vse skupaj nekoliko po gorenjsko natroseno, najtežji del moker, ampak to so vse decimalke, ki ne igrajo pretirane vloge. Smer je res krasna, lepo speljana, občutek stene pravi in plezarija brez odvečne hoje. Za prste obliznit.