Poletje brez dopusta

V tem letu so se planeti  razvrstili nekako tako, da mi niso dovolili kakega konkretnega dopusta, pa se je bilo treba zadovoljiti z krajšimi ali pa tudi malo daljšimi vikendi.  Seveda pa tudi kak prosti dan vmes  zelo dobro dene za splošno počutje. In da ne presežem dovoljene kvote pisanja prispevkov , je vse skupaj nametano v tem.

 

Začetek tapravega poletja se mi je otvoril z Matevžem , kateremu sem predlagal smer Jeglič-Ščetinin v Velikem špičju ( VI+/II-VI, 500m ).  Mladenič me je suvereno popeljal čez in imel sem čast mu prvi čestitati za uspešno opravljeno izpitno turo za alpinista. Smer sama je pa taprava trentarska, najtežja raztežaja tudi nista prav nič podarjena.

Dober teden kasneje je dokaj usmerjeno padla kocka na Raz Jalovca (V+A0 ( VII)/ IV-V, 400m) . Z Tomažem in Natašo smo s skupnimi močmi  uspeli tudi v tej lepi klasiki, ki jo poleg markantne linije seveda krasi še tudi precej zajeten dostop.

Sledil je podaljšani dolomitski vikend v Civetti, kjer  so bile pa le parkirane naše platnene graščine.  Na ture smo se več ali manj podajali v skupino Moiatzza in še dlje proti Cortini.  Z Majo sva zlezla  Super Soro v Torre Jolanda (V, 300m), Paolo Amedeo (VI-/V+, 270m) ter Via Priolo (VI, 270m) v  Lastoni di Formin, z Tino in Tanjo pa Decimo ( V+, 300m ) v Moiazzi. V vseh je seveda kraljevala izvrstna skala in luftna  plezarija, glede na število aktivnih članov ČAO pa tudi dobre družbe v sicer osamljenih  smereh ni manjkalo. Podobno zabijanje prostega časa se je nadaljevalo kmalu kasneje, ko sva z Majo vstopila v Madonno (V/IV-V, 300m) , ki se vije nekoliko prečno čez steno Nad šitom glave. Presenetljivo izvrstna plezarija, kjer se še odurni vstopni previs izkaže s svojim najlepšim obrazom.

Letos je naš klub nabavil nekaj vodničkov, predvsem italjanskih. Pa sem se ob množičnem navalu nanje vseeno uspel zagrebsti za enega in tako sva šla s Tino sprobati lepote in radosti dolomitskega granita. Nad oziroma skoraj pod  prelazom Rolle je poleg tapravih hribov tudi prikupna stenica Tognazza s kratkim dostopom, še krajšim sestopom in lepo opremljenimi smermi. Izbrala sva si Babj Jan ( 6a A0 ( 6c) 250m ) In se prepričala, da je to prav prikupna zadevščina. Popoldanske plohe so naju prepričale, da sva si le ogledala tudi Cima d Asta, ki se ponaša z luštno 400 metrsko granitno stenico nad jezerom, v katerem občasno kraljujejo potapljači. Kmalu zatem jo obiščeva in pred večerjo opraviva z Francesco ( VI, 105m)  ki naju uvede v že malo pozabljene skrivosti granitne plezarije. Za naslednji dan nama oskrbnik prijazno svetuje smer Melchiori-Pianta ampak naju ne uspe prepričati. Raje si izbereva precej bolj redko plezano in za dve oceni težjo Franco ( VI, 300m ),  ki na vrhu postreže z izjemnima izstopnima raztežajema. Pravzaprav enim, saj mi viseče varovališče ni preveč dišalo, pa sva ju združila in nastalo je polnih 60 m . Je pa izstop lep in hitro plezljiv tudi v nalivu s sodro, kar je imela priliko dokazati Tina. Bolj po suhem sva potipala tudi opevano Grande Finale  (VI+/V, 250m) v Nad šitom glave. Nekoliko novejša smer, ki bi se pa po moje vseeno le težko uvrstila v kak lepotni izbor. Zrcalce na steni zna povedati, da so tam okoli tudi lepše od nje…

Praznični  dan smo  z Blažem, Tino in Tanjo namenili preživeti v Bavarski ( IV+, 500+300m) , ki se vije čez triglavsko steno. Skoraj sto let staro klasiko je seveda potrebno enkrat dati v žep, kar je bilo pa na ta dan precej delikatna zadeva. Zanjo je bilo kar 6 navez kandidatov, kar je privabljalo nekoliko kisle nasmeške. Ampak z nekoliko dobre volje, taktike in solidno usklajenimi navezami smo razen ene, ki je kot zadnja na vstopu obupala, vsi prišli dokaj nasmejanih ust na rob Slovenskega stolpa. Sploh, ker nam je v »cimerjanu« uspelo prehiteti tudi cel vlakec francozinj… kar nam je prihranilo najmanj sestopanje po temi.

In tik pred dnevom, ko se bo mularija zopet podala skozi šolska vrata in se nekako zaključuje počitniško razpoloženje, sva se na deževni vikend s Tino namenila si ogledati še nekaj velebitskih biserov. Mi je Janko navrgel, da ni slabega vremena, ampak je le neprimerna oprema. Pa si mislim, je tokrat bolj do izraza prišla spremenjena verzija : ni slabega vremena, je le napačna lokacija. Tokrat je bila prava.  V soboto sva po lepem nalivu odšla na prikupno Ljubičko brdo ( 1320m ), ki se nahaja kot lep razglednik nad Baškimi Oštarijami. Do njega sva seveda prispela po lepo markirani grebenski potki iz Kuka od Karline plane (1334m). Lepa vrhova, na katerih se pa nekako ne tare Slovencev. Pravzaprav se tam nihče ne tare, saj nisva kljub idealno oblačnem vremenu nikogar srečala, zadnji vpis iz skrinjice je bil pa star mesec dni. Precej podobna situacija je bila tudi v pristopu na greben, ki sva ga opravila čez stenico tisočerih žlebičev, smer Lazaro ( 6a, 220m , Božin kuk ). Luštna plezarija z nekoliko gorenjskimi svedrovci, ki pa so v težjih delih vseeno na dovolj varnih razmikih. Naslednji dan sva okusila še slast plezarije v Strogirju, kjer sva si izbrala Šumsko vilo ( 6a, A0 ( 6a+), 160m ), kjer je pa skala manj žlebičasto razčlenjena in vsaj za najin okus lepša plezarija. In za razliko od Božinega kuka, tu poznajo celo možice, ki olajšajo dostop oziroma sestop. Opremljenost je pa podobna … saj gre, bi pa kdaj čisto zapasal kak sveder več.

Iz enega kotička seniorjev našega kluba bi bilo to vse. Ravno toliko, da se pokažemo, da še dihamo. Sicer naj pa voz vlečejo mlade sile…

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor