Debelega kuka panter

Z Romano sva zmenjena, da po dolgem času spet greva nekaj skupaj splezat.  Cel kup obveznosti omejuje časovni izbor in ta vikend je bil edini, ko sva imela oba čas. Pa se slikice na raznih meteojih niso ravno najlepše prikazovale in jo pobaram: »Kaj delaš, da so kr neke kapljice narisane?« Odgovor » Ka pa babe ve, kaj je slabo vreme« nakaže odločitev.  Tak optimizem mi je seveda všeč. Pobaram še soferajnovce, če se še kdo priključi, pa ni nobenega odziva. Verjetno sva prestara družba za današnjo mladino, kar pravzaprav niti ni narobe.

V soboto je napovedan dež za ob dveh popoldne. To bi moralo biti dovolj časa za Pink pantherja, ki se s svojimi 420 metri sicer baje ponaša z nazivom najdaljša smer v Paklenici.  Ko najdeva vstop, se že na začetku pokaže lepa plezarija. Sistem platk, poči in zajed se lepo odvijuga mimo vseh poraščenih pasov in načrtovanih 5 ur za smer se odvija v lepem vzdušju. Sva rahlo pohitela, so pa pohiteli tudi vremenoslovci in ob enih naju v zadnjem raztežaju vseeno rahlo namoči. Do roba stene se že zvedri in 2 urni sestop mine spet po suhem . Vsekakor priporočljiva, lepa in še nič zglajena smer. Tokrat sva imela praktično idealno vreme, saj sicer tu rado nagaja sončna pripeka.

V nedeljo spet strašijo ene kapljice, pa se vseeno zjutraj naredi kar lep dan. Odločiva se za Izgubljena deca v Čuku, ki pa nama pokažejo svoje sicer mlečne zobe. Z rahlimi obvozi se po enih kombinacijah vseeno kmalu nariševa na vrhu tokrat  redko obljudene stene, ujameva še nekaj sonca in plezalni vikend se konča.