Krompir po albansko
Pravzaprav je bilo krompirja tokrat bolj malo. So bolj prevladovale baklave in ostale albanske dobrote. So bile pa to nekoliko podaljšane krompirjeve počitnice, ki so se odvijale večji del v Albaniji.
Pot se nama je začela sredi nedeljskega lepega popoldneva in precej hitro sva obdelala Dalmacijo, malo počasneje Bosno in ponoči še del Črne Gore, kjer naju je le premamil spanec. Naslednji dan naju je dočakala dolgo pričakovana Albanija, ki se je tako kot ostala Evropa kopala v indijanskem poletju, kateremu se je pa bližal konec. Zato sva začetno plezališče Bovilla izpustila in se seveda s kratkim obiskom Tirane napotila proti njenemu južnemu delu, kjer se nahaja Gjipe beach. To je zalivček ob morju, kjer se srečajo topla prodnata obala, prikupno plezališče, prijazni domačini in tokrat tudi še poletne temperature. Sam zalivček je sicer prevozen le za taprave terence, sicer pa poluren peš sprehod sploh ni moteč.
Zalivček se nadaljuje v kanjon z strmimi stenami, v katerih je že nekaj plezalnih smeri. V glavnem so lepo opremljene, skala je fantastična, prevladujejo kratke, se pa najde tudi nekaj večraztežajk. Skupna višina najdaljših pa verjetno zaenkrat še ne preseže 100 m.
Tu sva ostala 4 dni. Začela sva seveda z lažjimi, iskala senco in se po morskem namakanju odpravila tudi proti najinemu limitu in za konec zlezla še smeri ‘NR1’ ( 6a+ ) in dvoraztežajno ‘ Ladi’ ( 6b ).
V iskanju suhega in lepega vremena se seliva dalje, v zgodovinski Butrint in nato v Permet, kjer naju vseeno ulovita 2 dneva dežja. Za tisti čas zamenjava najino avto bivališče za udobno stanovanje in nama ni ravno hude sile. Ko se vreme porihta, se odpraviva v kanjon Lengarica, kjer se nahaja tudi istoimensko plezališče. Pa sva očitno tja prispela nepravi trenutek in s svojo vlago in blatom naju ne prepriča, da bi se tam prepustila radostim premagovanja vertikale. Sva se pa zato veliko raje potopila v topel vrelec, ki baje pomlaja kožo in seveda posledično tudi tisto pod njo. Hitro sva šla preveriti, če to drži v plezališče Petran, kjer sva potipala ‘Gorrico’ ( 6a+ ) in ‘Bar blete’ ( 6b). Sva pa malo v dilemi… ali tista voda res toliko pomaga, ali so pa smeri nekoliko prijazneje ocenjene.
Vremenska napoved zopet kroji najine plane in v iskanju sonca naju pot zanese v Makedonijo. Cariniku sva očitno zelo sumljiva, saj naju konkretno premeče, ampak brez uspeha. Nekako nama verjetno ni verjel, da sta dve flaški odličnega Skenderbega dovolj za najine seveda zdravilne potrebe. Po ogledu Bitole si dobiva prenočišče na nekem opuščenem gradbišču zraven mesteca Demir Kapija. Tam zraven se nahaja tudi verjetno največje makedonsko plezališče, s trad smermi do 250 m. Kot nekakšna manjša sestrična hrvaške Paklenice. Navrtane so nekoliko krajše in tik pred dežjem sva potipala ‘Wine Lover’ ( 6a+, 110 m ). Počasi se nama bliža konec počitnic in začneva se pomikati proti domu. Glede na dokaj turobno vreme si izbereva »Skopje by night«, okusiva utrip in seveda tudi okus starega dela mesta in se za naslednji dan nameniva še v kanjon Matka.
Čeprav je vreme boljše kot je bilo napovedano, nama plezarija tam nekako ne zadiši. Kakih uporabnih vodničkov nisva uspela dobiti, kar je bilo pa na dosegu, je bilo pa zopet mokro. Tako se raje zapeljem še malo s kajakom po jezercu, poklepetam z domačini in s tem se zaključuje najino balkansko pohajkovanje. Seveda naju še čaka okoli 1000 km poti mimo Beograda, ampak po tej smeri to predstavlja samo še nekajurno avtocestno rutino brez vsakih posebnosti.
Epilog: nekako Albanija ni ravno sinonim za plezarijo in kakih hudih pričakovanj v tej smeri ni bilo. Prokletju in tapravim hribom sva se tokrat iz večih razlogov izognila, to pride na vrsto enkrat kasneje. Sicer je pa Albanija (in tudi Makedonija) precej presenetila, v pozitivnem pomenu. Seveda ima pa nekaj posebnosti. Če makedonskemu cariniku ne štejeva v zlo njegovo vestno opravljanje svojega pomembnega dela, potem nisva na celi poti doživela nobene slabe izkušnje. Ljudje so prijazni, narava ( če seveda spregledaš občasne kupe smeti ) lepa, infrastruktura na glavnih povezavah zelo v redu, založenost v trgovinah odlična, cene ugodne. Plezališče ob morju je naravnost čudovito, skala odlična in opremljenost vzorna. Seveda se je pa treba navaditi, da v Albaniji nimajo »ležečih policajev«, ampak so namesto njih »ležeči teroristi«, ki ti že pri malih hitrostih dodobra razrahljajo avto. Toliko omejitev 20km/h kot jih je tam, jih vseh skupaj nisem videl v zadnjih 35 letih svojega pohajkovanja po svetu. In seveda na malem območju veliki kontrast. V sijajoče tlakovanih mestih se bleščijo mercedesi, par metrov stran je še vedno edino prevozno sredstvo stari dobri osel.
Borila sva se, Tina in Boris
