Goba

Pred davnimi časi smo imeli na takratnem AOju vsak četrtek sestanke. Zmenili smo se za ture in na listkih  prinesli seznam svojih vzponov preteklega tedna in načelnik Stane jih je vestno zbiral. Pa se sredi zime tako pojavi Danilo in reče: »Lezla sva eno hudo šestico«.

Sredi zime je to kar hud zalogaj, še bolj hudo je bilo pa nadaljevanje zgodbe: »…dol pri morju.«

»Aaaa? Kako pri morju? Saj tam ni gora?«

Res ne, ampak je pa stena. Nad vasjo Osp! In ni minil teden, ko se idrijska nadobudna ekipa v sestavi: Zlate, Andrej, Hine, Ivan in Boris veselo spravimo pogledati to čudo. Seveda z avtobusom.

In tako je pred davnimi časi ta osapska stena premogla natanko 3 smeri. Medo, Stara in Goba. Zlate in Andrej se zapodita v Gobo in sredi noči izplezata levo, po »kasnejšem« prečenju v grmovje, kjer preživita mrzlo noč. Hine odsolira Staro in noč preživi na komfortni podlagi iz petih spalk. Slediva mu midva z Ivanom, ki naju pa tudi ujame mrzla januarska noč na polici. Bivak je bil pasji, naslednji dan mlečnozobca vsa premraženo izplezava in ugotoviva, da bova morala še malo polente pojesti, preden se spraviva v kako podobno dogodivščino.

Ja, pred davnimi časi tudi nismo poznali ne »kompletov« , ne reverzov in niti še ne osmic, plezalni pasovi so bili rezervirani le za ekstremiste , plezalke so si šele utirale pot na yugo sceno, frendi si pa niti v domišlijo še niso uvrstili.V naslednjem tednu sva imela očitno krepke obroke polente, saj naju Osapska stena prav kmalu zopet gostila. Tokrat sva bolje pripravljena in imava poleg dveh 40 metrskih vrvi, tudi okoli 40 vponk in

ene toliko gurten in prusikov. Visiva v tistih kapnikih, pod steno pridirjata dva vojaka iz bližnje karavle, nekaj časa gledata gor in nato zaslišiva: »Jao, kad bi majka moja ovo videla.

»Ja, pred tistimi davnimi časi so nas bili tudi domačini veseli. Spali smo pod steno, zvečer se napotili v vas, nakupili nekaj okusnega vina, malo poklepetali in se z majavim korakom pogumno vračali v tople spalke. Takrat sva izplezala po temi, s svetilkami , pa brez bivaka. Samozavest je zrastla, nastajale so tudi nove smeri in Osp je postal stalnica zimskih obiskov.

Ja, pred tistimi davnimi časi je marsikatera naveza skupaj komaj nabrala dobrih 30 let. Pa se je svet vmes ene parkrat zavrtel in tistih davnih časov ni več.  Ostale so pa smeri in spomini. Pa se tako spraviva z Romano pogledati, kaj je sedaj drugače. Tokrat ima najina naveza tudi dobrih 30 let. Večkrat. Smeri je sedaj tam okoli polno, ploščice mrgolijo na vseh straneh. Vmes brenčijo ose, pot pa nama kažejo nekateri že precej rahitični svedrovci in klini, stari okoli pol stoletja. Eni bijejo bitke za svoje zadnje izdihljaje, k sreči med najinom obiskom ni nihče omagal. Za varnost pa seveda vseeno skrbijo novejši bratci, ki so vsake toliko časa natreseni vmes. Goba je že dolgo časa tudi prosto preprezljiva. Še vedno pa se sem in tja najdemo taki, ki nam je še znana oznaka »A1«. Tokrat sva rabila okoli 6 ur, da sva se prikobacala na rob. Zadovoljna. Gneče v steni ni bilo, bila sva sama. Nad praznino, obkrožena z idealnim vremenom in spomini. Športni plezalci v luknji niso motili, bilo je skoraj kot nekoč, pred davnimi časi. Svet se pa veselo vrti dalje.