Dolomiti

Bilo je prejšnji petek, Lužnikov Nejc sporoči: v Dolomitih je vreme. Spustim lonec in hija na testiranje za nam tako ljubi virus Korone, drugo je vse znano kako potekajo priprave za izlet, a glej ga zlomka, našega Nejčka je nekaj zmotilo v glavi, očitno je mislil da so Dolomiti pri morju. Po določenem času popusti in vzame kramo za hribe.

Vožnja kot vožnja, v Cortini nas pospremi dež, a v moštvu ni panike, vsi ostanemo zbrani, ostrih pogledov in trdih mišic (mlajša dva člana odprave).

Pogled na vremensko napoved, časa je malo, zatorej z vso silovitostjo napademo kratko smer na Falzaregu. Boj se je poplačal kajti sestop je kratek, homeopatski napitek je v roki, izkupiček popoln.

Drugi dan: vreme se ponavlja, jurišniki so pripravljeni, izvedemo podoben manever. Neizprosno grabimo za skalo, gume cvilijo, magnezijev prah nam zastira pogled na bojišče, vrh, zmaga, ritual se ponovi, večerja, poklon bogovom in spanje.

Tretji dan: Premik karavane proti Pordoju, plačilo turistične takse v bifeju, bojni posvet. Strategija epskega vzpona je popolna, napad vodi kapetan Sašo. Moja ostarela malenkost in Lužnik se prilagodiva in se poslušno pustiva voditi preko vertikale, gibi so popolni, pravo labodje jezero. Sašo je nepopustljiv vodja, vsak premik je pod kontrolo, stena popusti in zmaga je zopet naša. Sestopimo in v poplavi čustev še enkrat plačamo turistično takso, dan je popoln.

Četrti dan: dež, napoved tako tako, kocka pade, domov in zopet test Corone in umirjeno potovanje proti domovini. Ob prestopu meje smo vsi v pričakovanju napada biokemičnih Hojzovih enot na neokuženo trojico. Nič in še enkrat nič, kako bedno pazijo našo lepo domovino 🙂

Napisal: Zlate Gantar