Korziške počitnice

Izpod peresa dolenjske klajmberke Romane Tomšič – pa da vidimo, koliko se v sliki in besedi razumemo tudi iz drugega konca slovenije 😉


Kam greš letos? Samo na Korziko za dva tedna, plezat, granit potipat…

Samo?

Pa bi se hmal zgodlo, da bi ga res samo potipala al pa od dalč gledala. En tedn prej sem se na domačem hribu butnla u mezinčk, poudark na mezinčk, K mi je naredu štalo. Plezalniki niso šli gor. Hitro je blo treba še plan B, pcikle…slek…bukve..

Pa sva šla turista špilat, Boris ( PK Idrija, Idrc..) in jst ( AO nm )..no no, neki smo tut zlezl..

Za en tedn sva se namestla u kampu Bavella Vista, blizu kraja Zonza. Lušnu, mejhnu, turistično, po francosko šik..okol pa sami hribi…predvsem pa veliko pohodnikov. Plezalcev le za vzorec.

No, če poiščeš smeri v severnih stencah, se kr da plezat tut v poletni vročini.

Prvi dan malo frikanja, spoznavanja s skalo in mojm mezinčkm. Nekako je šlo.

Tako da se drug dan pogumno odprauva v smer Omerta, 6b+. 180m.…katastrofa, nobenga užitka…kr kkšna solza mi pride na uč..Skala sicer zanimiva, tafoni, značilne granitne tvorbe…

Pade odločitev, da mam pavzo od plezarije, haloooo, pa še začela nisem. Nasledn dan obisk Bonifacia…tist kraj na jugu, k ma tako lepe bele pečine…no pa samo to, tku da se hitro pobereva iz te gužve pa rajš u vodo, u rečico blizu kampa.

Tut nasledn dan pavza, sm 30km pciknla. Sicer po cesti, ampak lušna tura.

U soboto Linea d’Ombra, 6b+, 220m,.u nedelo pa eno »svinjsko« kolesarsko turo po gmajni…na poti srečamo eno, že tle me obrne za 180 stopinj, ko pa zagledam cel trop in mladiče, se pa že vidm najmanj pol požrta. Ampak me prepriča, pa se nekako zmuvama mimupss…u pndelk pade Toujours sur la ligne blanche, 7a,6b/Ao,200m..

V tej smeri je pa pihalo, skor mau zeblo, pa še skala nas je neprijetno presenetila, krušljiva zelo. Kr kej ti ostane u roki…ups…ni vse trd granit….

Dostopi so udobni, eno krepko urco, iz stene abzajli, no mau se tut zatakne tm pa tm…kljub nizki višini smeri, so ture kr trajale do štirih, petih popoudne…

Zvečer premik, višje gor proti Restonici. Lastnik kampa, js sm ga preimenovala v Pavarottija,pa z enim blokcm je hodu okul po kampu, nobene recepcije, nobenih dokumentu, kr mau po domače, simpatično… , nama je svetoval slikovito in malo počasnejšo pot med hribi, kjer smo srečval sm divje svinje na cest…in male simpatične vasice…kje vse folk živi.

Restonica, turistična dolina,…6km stran od mesta Corti, osrednji del otoka. No, tu pa srečamo kar nekaj naše govorice..

Utaborimo se zravn vode, čisti balzam za dušo in telo…

Nasledn dan kreneva bol zgodi, ker je kasneje problem parkiranja.Pa še dostopa je za 2 uri. Mahneva jo prot jezeru,Lac de Capitello, kjer je popularna smer Symphonie d’automne, 6a+,180m..Za vstop v smer se malo poguncaš po zajlah, potem je pa res čisti užitek. Plezaš na višini okul 2200m, razgledi so fantastični, glasnega folka na drugi strani tut precej…A ti si le u drugem svetu…

Naslednja smer ima kratek dostop, 15min, a malo težja plezarija. Amandulina, 6c, 200m.

Za zakjuček korzikovanja se odpeljeva pogledat še eno znano smer, sploh fotke te smeri so super. Dve uri natepavanja po vročini že zjutraj, za nazaj? Ne pitaj..

Ombre et lumiere,6b,200m..

Corsica ferries nama še sporoči da bo treba en dan prej domu, pa greva nasledn dan sm še najvišji vrh pogledat oduspod, Monte Cinto (2706m), se še namočt, pa gasa domu..

Je vredna obiska, je za ponovit, pa glede na začetno stanje zadovoljna s plezarijo.

 

RomaNA

 

 

Dodaj odgovor